Sta pagina la xe stà trascrita, ma la gà ancora da vegner rileta.
XLIV.
UN INSOGNO VERO
Me so insognà che ti ti geri in Rio
Che ti nuavi come 'na sardela:
O, Zanze, quanto che ti geri bela
Co ti favi la morta sul cuor mio!
Ma quando che zigar te gò sentio:
— «Bastian, me nego!» Corpo de 'n'anguela
Me gò cavà le braghe e la fanela
E dal Ponte gò fato un caorìo.
Ti, ti zigavi: ― «Sàlveme, Bastian!»
E mi: ― «Ciàpete quà, e no farte mal!»
Ma ti, ti andevi sempre più lontan.
Co ti xe andada in fondo del Canal,
Me svegio, e... (varda ciò che insogno can):
No meteva le man in-te'l bocal!...